Novi Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije bolezni Covid-19 za državljane in gospodarstvo bo kmalu pričel veljati, zato je smiselno, da si ogledamo, kaj spreminja, sploh na področju nadomestila plač za delavce na čakanju; gre za enega izmed najbolj koriščenih interventnih ukrepov, ki je sicer prejel že kar nekaj (pre)ureditev.
- Novi zakon zaostruje prepoved odpuščanja delavcev na čakanju, še vedno pa omogoča državno plačano nadomestilo
Upravičeni delodajalec mora zdaj predložiti pisno izjavo, s katero se zaveže ohraniti delovna mesta delavcev na začasnem čakanju na delo najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo. Predložiti mora tudi opis poslovnega položaja zaradi posledic epidemije, ter na podlagi opisa poslovnega položaja ugotoviti, da zaradi poslovnih razlogov začasno ne more zagotavljati dela hkrati najmanj 30 % zaposlenih delavcev.
Za delavce, ki so vključeni v ta ukrep, velja neizpodbojna domneva, da pred napotitvijo in v času začasnega čakanja na delo po tem zakonu ni nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Delodajalec lahko na ta način posameznega delavca na začasno čakanje na delo za največ tri mesece, če pa je delavcu odrejena karantena, prejema nadomestilo plače iz tega razloga za obdobje, za katero je bila odrejena karantena.
Novost je tudi to, da mora delodajalec navesti svoj poslovni položaj, ki mora vsebovati:
– navedbo vzrokov za bistveno zmanjšanje obsega dela zaradi posledic epidemije, zaradi česar je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela delavcev pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (poslovni razlog v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja),
– podatek o številu delavcev, ki jim delodajalec zaradi poslovnih razlogov začasno ne more zagotavljati dela,
– oceno poslovodstva o možnostih ohranitve delovnih mest.
Delodajalec uveljavi pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plače z vlogo, ki jo vloži v elektronski ali pisni obliki pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najpozneje do 30. septembra 2020.
- Kaj pa urejajo prejšnji interventni zakoni glede pravic delavcev na čakanju?
Povračilo nadomestila plače za čas čakanja na delo ni namenjeno delavcem v odpovednem roku, saj je namen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP; Uradni list št. 49/2020) čim večja ohranitev delovnih mest. Delodajalec v obdobju vključenosti v interventni ukrep (ko ima delavce na čakanju na delo po ZIUPPP) prav tako načeloma ne sme začeti postopka odpovedi pogodbe oziroma odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcem iz poslovnih razlogov. Ta prepoved se nanaša na vse delavce (in ne samo na tiste, ki so na čakanju na delo), ki so zaposleni pri delodajalcu. ZIUPPP prav tako prepoveduje uvedbo samega postopka odpuščanja, kot tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da delodajalec v času vključenosti v ukrep ne bo smel začeti postopka kolektivnih odpustov (oblikovanje programa presežnih delavcev, obveščanje sindikata, Zavoda za zaposlovanje) kot tudi ne individualno vročiti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Delodajalec je moral do sedaj kot pogoj za uveljavitev delnega povračila plače sprejeti program ohranitve delovnih mest in se pisno zavezati, da bo delovna mesta delavcev na začasnem čakanju na delo ohranil najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo. V nasprotnem primeru lahko znaša globa od 3.000 do 20.000 eurov.
Sicer načeloma že po ZDR-1 veljajo za delavca na čakanju enake pravice kot za delavca, ki ni na čakanju, torej interventna zakonodaja tega instituta ne ureja v celoti, temveč moramo biti pozorni tudi na ZDR-1, kolektivne pogodbe ter obstoječo sodno prakso.
Pripravila: Veronika Cukrov